150 replies to this topic

[Kalypso]

Sožalje rea.

Se podpišem pod citiran odstavek.

[Plain Jane]

Rea, kako si to lepo napisala. Kar solze so mi stopile v oči. Jaz bi si tudi želela takega odnosa z babi.

[Jinadaze]

^
Jaz pa, da bi znala tako racionalno gledat na izgubo.

[Špela]

Rea, kako si to lepo napisala.

rea, meni tvoj sestavek govori, da si resnično močna - ne zato, ker taka moraš bit, pač pa zgolj, ker taka si.

jaz sem se tudi bala, da mi babi umre medtem, ko bi bila v Mehiki. bil je to povsem neracionalen in sebičen vzgib, namenjen meni, da se bom lahko poslovila od nje. pa mi pogreb ni prinesel odrešenja, ker so pogrebi, kar se mene tiče, za žive. sama sem se nekoč spravila z dejstvom, da je ni več.
tut ne bojim se več, kaj in kako bo, ko bo mami umrla, nehala sem se bati in psihirati, ker nima smisla. med enim izmed potovanj je zbolela pa mi tega ni sporočila dokler se nisem vrnila. za to sem ji danes zelo hvaležna, ker kaže na to, kako dobro me pozna kljub dejstvu, da si nisva najbližji.

[rea]

O, lejte kako lepo ste vi to meni napisal.

Ja, pa saj nisem vedela, da sem taka, zdaj sem prav tisto, vou, a tud to sem jaz?

Se spomnim kak cmok sem imela v grlu, kaj v grlu, celo moje telo je bil en sam cmok, psihicno nepremicna kepa pravzaprav, ko se je mami borila z rakom.
Cutila sem kot, da ga imam jaz, halo!
Prevec mocno sem bila navezana na mami in prevec mocno sem bila navezana na njeno fizicno telo, na njeno zdravje, na splosno zdravje pravzaprav, na keterega je vecina!
In to ni dobro, ker razvijas odnos ( ze beseda odnos ni ok, od- nos, te odnese....) s telesom, z njim fizicno, nismo le fizicno telo.
In, ko sem zivela svoja tri dolga, jokava, depresivna siva leta... me je mami enkrat postavila na realna tla.
Stegnila je roko v zrak in me povlekla dol in rekla - dovolj!

Poslusi, dete moje drago, jaz bom samo umrla ( ce bom ) ( NI! ) ti bos pa zivela naprej.
In se kaj hujsega se bo zgodilo v tvojem zivljenju!
Iz vate te je odvil zal prevec grozen dogodek, a kaj moremo, zdaj je kar je.

In ves jok in obup sta v tvojo grozo, v tvojo izgubo mene!
Ti bos tista, ki bos nekaj izgubila, zato je tebi hudo!
In v vsemu cloveskemu egoizmu tudi ti ne mislis raje name, na moj odhod, ki bi mi prinesel v primeru smrti veliko lepsega kot pa zivljenje v katerem zaradi bolezni pocasi ugasam.

Fuj, je rekla, sele na pragu svoje smrti, dojames cloveski egoizem in njegovo razmisljanje.


In, ko je to rekla, sem bila najprej sokirana in uzaljena. JAZ uzaljena... hahaha.... neverjetno, ej!

Ta najin pogovor sem dojela kako leto zatem.

Sele zdaj ga pa zivim.

In, ce bi se karkoli podobnega zgodilo se enkrat, bi na njeno smrt gledala tako drugace, taaako drugace.


Zato res toliko steje, da smo v vsakdanjem zivljenju do tistih,
ki jih imamo radi in si jih zelimo ob sebi, da razvijamo z njimi nenormalno lepe trenutke,
da ne mine niti en dan, ko se zbudimo s slabo vetsjo do njih, da uzivamo trenutke,
kateri nas bojo hranli, ko te osebe vec ne bo.
In jaz sem imela teh trenutkov z babi toooliko, ljudje, moji, da lahko od njih in z njimi zivim do konca dni.

In, ko mi gre na jok, mi gre od lepsega, to ni tisti histericni jok ampak tak,
poln hrepenenja in ljubezni. Samo objela bi jo se rada.

[Špela]

In v vsemu cloveskemu egoizmu tudi ti ne mislis raje name, na moj odhod, ki bi mi prinesel v primeru smrti veliko lepsega kot pa zivljenje v katerem zaradi bolezni pocasi ugasam.

js mam podobno izkušnjo, zato sem tut napisala zgori, da so pogrebi za žive, s tem se stinja tut moja mami, ki je odločno zavrnila vse morebitne nadaljne posege v njeno telo - ko bo prišel čas, bo šla, fertik. ona ve, kako je živet s to boleznijo, ona se je vsa skozlana in izčrpana vračala s kemoterapij, njo je vse bolelo po operacijah, njej se je vnel živc in dihat ni mogla normalno, NJEJ, ne meni, ne komurkoli drugemu, zato jo js čist razumem in podpiram v njeni odločitvi. odkar je zbolela, sem se končno otresla navezanosti in je ne vidim več kot samo mojo mami, ampak celovito osebo, ki živi svoje življenje - tako kot ona vidi mene.

[rea]

Lepo!

To je pot, ki je skupna!

[Emily]

Ko vidiš kako bolezen ali kakšno drugo stanje izmuči človeka, da je smrt samo še odrešitev, potem verjemi, da tudi domačim želiš, da se čimprej rešijo. Če je to nenadna smrt je seveda težje...

Nikoli pa ne bom razumela ljudi, ki pri teh stvareh mislijo samo nase in na to, da bi nekoga držali pri življenju, ker se oni niso sposobni sprijazniti s smrtjo. Mogoče sem malo zašla...

[rea]

Felicity
Emily

Ja, maš prav - če je nenadna, potem je za bolnika lažje, zate pa momentalno težje, kasneje lažje.

Če je dolgotrajajoče umiranje je zate lažje, ker se pač tolažiš, sebično se dolgo poslavljaš, umirajoči pa trpi.

Govorim zase.

Jaz sem ful navezana na stara dva, npr., zdaj, ko že mava s fantom flat ( on že en mesec živi not ) jaz še kar nisem tam z  njim, se selim počasi, odlašam, no =)
Ful sem vajena na staro stanovanje, na njiju in na naše na odnose ... samo je pri meni tako, že mogoče, da rabim čas, pa četudi se selim (skoraj dobesedno čez cesto) en mesec, pač to rabim in v tem času sem pač predelala zakaj je temu tako in bom lažje zaživela v novem flatu. Kar je plus počasne selitve in hvala bogu fant to razume in tudi sebi pusti, da se svaljkam v starem stanovanju.

Če bi se z mojim dojemanjem sveta odselila na vrat na nos v enem dnevu se ne bi dobro počutila sama s sabo - ker  vem kako delujem, vem kaj rabim in na kak način.

Tak, da sem namerno si vzela čas in delam stvari po svojih filingih- je sebično do fanta, ja... =) tako je, se zavedam. Mogoče pa, ker sem sebična v večih pogledih, lažje živim.

Sebična seveda v družbenih pogledih, dejansko nisem, stvari pač delam, kot čutim ne pa kot okolica čuti, da je prav, ( mi ni mar )  zato pa tudi velikokrat slišim očitke- največkrat od tujih ljudi.

No, sem šla čez rit v žep - moj point je, da četudi vse to čutim, kar sem opisala zgoraj, vem, da mi bo njuna smrt, lih tako kot mi je bila babina, odrešitev.
Zdaj jih imam neksončno rada in sem rada v njuni družbi ampak potem pač pride njun čas in ju  spustim in  tako kot to razumem, še bolj čutim.

Tako, da mogoče, da razumeš ni dovolj, moraš čutit, vsak pač čuti drugače.

Ne vem, če ma to kej smisla, jaz dostikrat razložim tako, da mal preveč bluzim in bolj sama zase razumem, hehe.