153 replies to this topic

[Zlatolaska]

ŽIVLJENJE ..

Vsi ga živimo, ampak,
se kdaj vprašamo kaj sploh je življenje?
Nekaterim pomeni trpljenje,
drugim veselje.

Vsi pa bi se strinjali s tem,
da do življenja ima vsak izmed nas pravico
pa če tudi ga nekateri živijo samo na polovico.

Jaz bi ga primerjala s plovbo po potoku ..
če hočemo preživeti moramo držati nekoga za roko.
Na poti bo mnogo skal in brzic, ki jih bomo morali premagati
sopotniki pa nam bodo preprečevali omagati.

Če zadaneš ob čeri in se ti zdi da rešitve ni,
se moraš spomniti, da zmeraj obstaja nekaj za oprijeti,
čeprav je to takrat težko verjeti.




Ljubezen po moje

Ni je stvari na svetu čez ljubezen. Ni je prijetnejše ali bolj boleče. Res srčno upam, da je čim manj oseb na lastni koži izkusilo kako boleča je lahko ljubeze, kako močno te lahko udari ob tla, spravi ob upanje in pahne v obup, iz katerega lahko pridemo le z veliko količino volje, moči in podpore drugih. Vseeno pa upam, da ni človeka na našem planetu ki ne bi vedel kako neverjetno te lahko osreči zavedanje da prejemamo ljubezen od določene osebe ali oseb. Starševska ljubezen. Lahko si trdno prepričan, da se boš lahko na svoja starša zanesel tudi če ti vsi drugi obrnejo hrbet in bosta vedno tukaj zate, da te bosta branila – s tem ti kažeta da te imata rada. Bratska ali sestrska ljubezen ki bo vedno tam, četudi bo veliko kreganja. Ljubezen ki jo daješ in prejemaš od prijateljev in prijateljic. Če si z njimi lahko takšen kot si, brez da bi te presojali ti s tem kažejo da te imajo radi. In seveda … ljubezen, ki nam riše nasmeh na obraz, metulje v trebuhu in solze v očeh. Ko zate obstaja tista ena posebna oseba, ki ti povzroča res neverjetne občutke, občutke za katere do tedaj nisi vedel da obstajajo in jih ne znaš razlagati – niti sebi, kaj šele komu drugemu. Te vrste ljubezen se spreminja, raste in se razvija. Nikoli ne počiva. Na začetku te zgane neko zanimanje, in dober občutek ko je tista oseba kje v bližini. Potem začneš nekoga imeti rad in vse to prehaja v zaljubljenost. Ta zaljubljenost, ki tukaj nastopi meni predstavlja nek vrhunec, izbruh, ki po nekaj časa mine ali vsaj ni več tako močna kot na začetku ampak se spremeni v eno lepo čustvo ki bi mu jaz rekla navezanost, dejstvo da si ne znaš več predstavljat enega samega dneva brez tiste osebe, ne znaš si predstavljati življenja, dejstvo da bo nekdo pazil na tebe in si mu na prvem mestu in zaradi tega se tvoja čustva do tiste osebe začnejo spreminjati v nekaj globljega in trajnega. Rada bi le povedala da pri ljubezni ne pozabimo najpomemnejšega, se pravi zmeraj jo vračajmo v enaki ali večji meri kot jo prejemamo. Ljubezni ni nikoli preveč, ljubezen je lepa in čudovita. Izražamo jo lahko na miljon načinov zato jo dajmo in eden izmed nas bo nekomu morda že danes polepšal dan.

[DiLeMa]

Zdaj lepo jadramo v centru vseh vetrov
Besnih viharnikov
Lepo jadramo sredi teh vetrov
Mi lepo jadramo sredi vseh vetrov …

(Siddharta – Brezokoff)


Včasih bi začela znova, čisto od začetka. Pobrisala bi vse svoje napačne reakcije, narobe razumljene besede, nepremišljena dejanja … vse, kar sem kdaj obžalovala. In verjetno bi potrebovala prekleto veliko radirko, če bi se želela vrniti na nepopisan list. Potem ne bi več ničesar obžalovala, ne bi se spominjala svoje preteklosti, tisti črv, ki mi nikoli ne da miru, bi se končno pobral iz mojih misli. Mogoče bi potem lažje spala in in sanjala lepše sanje. In vsi tisti lepi trenutki, ko se človek počuti zaželjenega, koristnega in ljubljenega, vsi trenutki v družbi ljubljenih ljudi, iskren smeh, topel objem, vsi dosedanji dosežki in težko prislužene izkušnje … bi se odrekla tudi njim? Kaj, če bi se naslednjič pri pisanju tega prekletega lista odrezala še slabše?

Zato pač živiš z vsem preteklim in ustvarjaš prihodnost … jadraš v viharju in nekako se vedno obdržiš na površju.

[DiLeMa]

Pesmi v takem stilu se bodo učile naslednje generacije.Se reče poezija novejšega časa

Retard.
žnblj.
KLINAC
kruh s pašteto.
ptica na veji.
dva pedra na klopci.
miza brez noge.
strašilo brez glave.



(pa ne delam se norca)

Tole sem šele zdle vidla in mi je HUDA - resno! Nasmeh mi je narisala na obraz, hehe. Sploh tista dva pedra na klopci.

[Coco*]

Meni je pa ta kruh s pašteto ful zabaven.

[DiLeMa]

stiskanje
tam nekje
na sredini
kjer je srce
ali pa ne

praznina
nekje tam
kjer duša leži
pokazat je ne znam
ampak obstaja
ali pa ne


bolečina
bolj zgoraj
čisto na vrhu
v možganih
koordinate uma
ali pa ne

če jih imam
včasih jih ne prepoznam
krokar brez vitalnih znakov
to sem jaz
včasih
ko se mi jebe

[Coco*]

Uhu, huda.

[LemonTree]

Ful lepo.

[Zoey]

Ne maram
nasmehljanih sladokuscev
vojakov z velikimi trebuhi
polizanih zadnjic
dolgih jezikov
bavbavov

Ne maram
jokati
z drugimi
jesti žgancev in se rediti
pihati v trobento
spati z mrzlimi nogami

ne maram!


Mrtvi nikoli ne odprejo
ugaslih luči
žuljeve roke
nikoli ne ljubkujejo
iz gole objestnosti-
vračaš se kot
oživel izgnanec in nezaželjen gost...
bolečina za skoraj ozdravljene
sanje,
ki so nekoč imele upanje

[Zlatolaska]

To sem jaz napisala za naš dramski klub, Romeo in Julija balkonski prizor v tretjem tisočletju, kasneje smo še v narečje spremenili. Ful dobro pride ko zaigramo res.

Julija: Romeo, jejžešna, Romeo … zaka me te nea rufneš? Eh, sej vejm … pr tebi gora v hirbah ni signala. Pa še mobitel maš, joo jas pa res nijam zegna. Zaj pa te neom vidla do jutri vjutro. Se nea vejm če so lahko stvari še slabše..
Romeo: Tu sn, deklina. Rejs da nisn meu signala sao zaj sn zamejo naročniški paket in zaj sma lahko mija, biloki že sma – ITAK.
Julija: Pubeccc, prišo si! Majkemi da nea vejš kak sn te pogrešala glej. Skos sn študirala na tebe..
Romeo: Ha?? Koga nisi znala
Julija: Ka nisn znala?
Romeo: Ka te jas vem ka ti nisi znala
Julija: Pubec nea te nič čujem, zgorna soseda sesa na vlko, pr spodni pa pes v kišto laja. Pa še tu gor v devetem štoki sn .. pr nebesah čis že..
Romeo: joj ne lubica
Julija: NEA TE ČUJEMMMMMMMMMM!
Romeo: Te om rufno, sej mam sao en cent na minuto – ITAK.
Julija: Jooooo, ka pa zaj ko mam jas simobill?
Romeo: Pa neeeeeeeee, zaka bog zaka??? Sej sn vejo da neke neo štimlalo.. prelejpo da bi rejs blo..
Julja: Nisma za vkup mija pubec.. jas pripadlem svojmu naročniškemu omrežji ti pa svojemu.. zaj se grem malo nafujtrat da svoja čustva požrem..
Romeo: Neka ti še morm povejatt..
Julija: Pa hilaj, tak me že dovol v srci pika not..
Romeo: Račun mi faksiraj
Julija: Za ka te??
Romeo: Za zlamano srce..

[DiLeMa]

Romeo: Neka ti še morm povejatt..
Julija: Pa hilaj, tak me že dovol v srci pika not..
Romeo: Račun mi faksiraj
Julija: Za ka te??
Romeo: Za zlamano srce..

[_Planet_]

LOL Nutella zakon!

[*simoncy*]

Hehe, super! Tole mora bit pa res fino za vidt v živo zaigrano

Evo ena moja stvaritev, nekakšna moja zgodba...


Hodim po poteh svobode. Zdi se mi, da imam vse.
A minevajo dnevi hoje po prostosti in sčasoma dojamem, da ga pogrešam.
Pogrešam nekoga, ki ga še ne poznam.
A ga iščem.
Želim ga spoznati.
Dovolj mi je tavanja v samoti.
Želim da njegovi koraki prestrežejo moje.
Želim si čutiti njegov dih na moji koži,
Želim si njegovo dušo poleg sebe,
Želim ujeti njegova čustva.
Panično ga iščem. V vsakem pogledu, v vsakem dotiku,
V vsakem poljubu.
A ti poljubi se ne vračajo nazaj. In probam znova.
In znova.
In znova.
Še vedno vztrajam in upam, da ga najdem.
A upanje izginja.
Vedno znova, ostajam sama. Vedno znova, sem zapuščena.
Znova probam. In te najdem.
A po vseh teh razočaranjih, ti ne zaupam.
Ne. Prevečkrat sem ostala sama.
Izgubim zaupanje, ne verjamem tvojim dotikom, tvojim besedam, tvojim čustvom.
Vendar si me presenetil.
Minil je čas in še si stal ob meni.
Nisi odšel.
Kljub vsej temi, ki sem ti jo pokazala, kljub vsem napakam, ki sem jih storila, kljub rani, ki sem jo povzročila tvojemu srcu.
Še si tu, ob meni.
S solzami v očeh spoznavam, da sem ti zadala mnogo razočaranj.
Tebi, ki mi daješ vse. Tebi, ki mi lepšaš dneve in noči.
Včasih, si želim nazaj svojo svobodo, prostost.
A vendarle vem, da mi pomeniš več kot to.
Več kot tisoč drugih objemov, več kot tisoč drugih poljubov.
Vem, da mi pomeniš največ.
Nočem oditi iz tvojega srca, iz tega varnega, toplega zavetja.
Upam, da mi ne bo treba nikoli oditi.
In da ti, ne boš nikoli odšel.
Res je, ni vse perfektno, ni vse pravljica.
Mnogo slabih poti sva prehodila skupaj.
A mislim, da sva tokrat končno na pravi poti.
Končno potujeva proč od temnih oblakov.
In končno sva obudila najino ljubezen.
Končno sva spoznala bistvo.
Končno plujeva naprej.
Tebi gre zahvala za to.
Pokazal si svojo moč. Sama sem bila prešibka.
Nisem zmogla brez tebe.
Neskončno sem ti hvaležna za ves trud, ki je pripeljal do najinega novega začetka.
Hvala, da si mi odpustil vse napake.
Hvala, ker si.
Ljubim te.

[Zlatolaska]

Hehe, ja ful je smešno. Hvala.

*simoncy* - fuuuuuuul mi je všeč, res.

[*simoncy*]

Hvala