10 replies to this topic

[loris]

Upam da se prav napisala naslov teme, oziroma, da boste razumele kaj sploh mislim...Vse to, pa se gre zame...ne za koga ki ga poznam...

Koliko časa, mislite da lahko človek igra? mesec, leto, desetletja? Kako sploh veš, kaj si in kdo si? Nemreč imam to nesrečo, ali pa se samo meni zdi tako, da z mami nikoli nisva bili v dobrih odnosih. Vedno mi je očitala, da igram, da sem lažnivka, da se pretvarjam. Kadarkoli sem se odločila da bi kaj počela, me je zatrla. Pa naj bo to igranje violine, plesanje baleta, teka, risanja, študiranja,...skratka vse. Nikoli me ni podpirala in dajala motivacije. Zato je nikoli nisem preveč cenila vem žalostno. In zaradi tega, sem se ji tudi velikorat zlagala,...če bi razlagala zakaj, bi bilo predolgo Zato me je začela imeti za lažnivko. Če mi je bilo kaj smešno in sem se zasmejala, me je nadrla, kaj se smejem na silo?!?! Pa da se smilim sama seb, da izkoriščam, da ne znam nič cenit. Če sem si želela kaj kupit, kar mi je bilo všeč, njej ni bilo in me prepričala, češ da to itak ni moj stil. Res veliko je bilo takih zadev v moji mladosti.
Zato sem sedaj zelo zmedena. Že kar 2 leti, ne živim več doma, ampak pri fantu. In mislim, da sem to kar sem. Imam preobrate v mišljenju, se kdaj kej odločim, pa potem pustim to idejo,....skratka manjka mi odločnosti. Amapk a to pomeni, da igram? Da res skušam biti nekdo, kar nisem? Če mi pade na pamet, da so mi všeč metuljčki...je to zato, ker so nekateri všeč in so še meni, ali ker so mi preprosto res všeč?
Res pa je...da imam lastnosti, ki so del mene, katere sem pobrala od svoje mami in da jih skušam znebiti. Kot so kompliciranje, tečnoba itd

Torej...ali res nevem kdo sem, ali imam pač samo problem zaradi moje mati? In sem u bistvu to, kar sem sedaj, ko ne živim več doma?

Upam da me razumete. In da mi boste znale pomagati...ampak v to ne dvomim...še vedno ste mi

[sonchika]

Manjka ti samozavesti, ker te je mama stalno zatirala. Zdaj se pa bojiš narediti korak naprej, ker misliš, da ti ali ne bo uspelo, ali da to nisi ti. POzabi na mamo, naj ona stresa svojo jezo na koga drugega. In počni, kar koli ti srce poželi. Če ti bo pa kdo drug kaj oporekal, pa hitro stran od te osebe.

[loris]

Hvala obema za odgvora. Sta mi odprli oči. Verjetno je res krivo tudi pomanjkanje samozavesti...bom se malo poglobila vase.
Na srečo pa sedaj imam ob sebi dragega, ki me zelo podpira pri vsem

[Anja88]

Upam da se prav napisala naslov teme, oziroma, da boste razumele kaj sploh mislim...Vse to, pa se gre zame...ne za koga ki ga poznam...

Koliko časa, mislite da lahko človek igra? mesec, leto, desetletja? Kako sploh veš, kaj si in kdo si? Nemreč imam to nesrečo, ali pa se samo meni zdi tako, da z mami nikoli nisva bili v dobrih odnosih. Vedno mi je očitala, da igram, da sem lažnivka, da se pretvarjam. Kadarkoli sem se odločila da bi kaj počela, me je zatrla. Pa naj bo to igranje violine, plesanje baleta, teka, risanja, študiranja,...skratka vse. Nikoli me ni podpirala in dajala motivacije. Zato je nikoli nisem preveč cenila vem žalostno. In zaradi tega, sem se ji tudi velikorat zlagala,...če bi razlagala zakaj, bi bilo predolgo Zato me je začela imeti za lažnivko. Če mi je bilo kaj smešno in sem se zasmejala, me je nadrla, kaj se smejem na silo?!?! Pa da se smilim sama seb, da izkoriščam, da ne znam nič cenit. Če sem si želela kaj kupit, kar mi je bilo všeč, njej ni bilo in me prepričala, češ da to itak ni moj stil. Res veliko je bilo takih zadev v moji mladosti.
Zato sem sedaj zelo zmedena. Že kar 2 leti, ne živim več doma, ampak pri fantu. In mislim, da sem to kar sem. Imam preobrate v mišljenju, se kdaj kej odločim, pa potem pustim to idejo,....skratka manjka mi odločnosti. Amapk a to pomeni, da igram? Da res skušam biti nekdo, kar nisem? Če mi pade na pamet, da so mi všeč metuljčki...je to zato, ker so nekateri všeč in so še meni, ali ker so mi preprosto res všeč?
Res pa je...da imam lastnosti, ki so del mene, katere sem pobrala od svoje mami in da jih skušam znebiti. Kot so kompliciranje, tečnoba itd

Torej...ali res nevem kdo sem, ali imam pač samo problem zaradi moje mati? In sem u bistvu to, kar sem sedaj, ko ne živim več doma?

Upam da me razumete. In da mi boste znale pomagati...ampak v to ne dvomim...še vedno ste mi

kot bi napisala mojo zgodbo. Ampak jaz še živim doma.. Pa se mi zdi, da bi kak psiholog prav prišel.

[žabica]

mi kr hudo postane ko preberem take zgodbe ki morijo človeka.zakaj ne moremo biti vsi lepo srečni???
upam da boš rešila svoje probleme in da ti bo fant v veliko uporo. vedi da si zaslužiš vse kar obstaja na svetu in se probaj potegovati za vse kar ti srček veli, ne se ničemer odreči.če si se pa mogla v maldosti pa probaj sedaj nadoknaditi..nikoli ni prepozno če te nekaj veseli...

imam pa tudi jaz probleme ...
ne vem kje bi začela...rada bi bila bolj odločna ženska, bolj močna! ker sem zelo ranljiva in ko mi kdo kaj reče vedno postanem takšna in mi gre na jok?? kako bi lahko postala bolj močna in ne tako občutliva?nočem si vsega jemati k srcu ker mi je sam bolj težko in se slabo počutm........
ker vedno ko nekdo kaj reče in tudi če ni mislil v slabe smislu jaz besede obrnem in si mislim da mi hoče slabo in se ponavadi potem slabo počutim in jočem??
upam da ste me vsaj malo razumeli kaj sem hotela povedati...
hvala ker ste prebrali...

[inchika]

Žabica...mogoče če ugotoviš od kje izhajajo ta občutja, se boš lažje spoprijemala z njimi. Občutek "ogroženosti" mora od nekje izvirati?

[Freya_]

žabica, poskusi se prepričevat, da si močna, da zmoreš to itd. Vse je v glavi. Sama moraš imeti voljo da se spremeniš v močno osebo.

[žabica]

bom probala....hvala..

[maycha]

Vsi v zivljenju igramo. Vsaj tu in tam. In vsi smo produkti okolja, oseb ki jih poznamo, stvari, ki jih vidimo, slisimo.. nikoli nismo popolnoma mi sami. Ampak to je normalno. To gradi cloveka. Pomisli, kak bi bil clovek, ce ne bi zivel v civilizaciji ampak med volkovi. Njegove zelje/potrebe.. bi ble enake njihovim. Pa zaradi tega nebi bil cisto nic manj samosvoj, samo vplivi, ki so izgradili njegovo osebnost (ce med volkovi lahko govorimo o osebnosti ) bi bili drugi.
Nasploh se meni zdijo to precej tezka vprasanja. Tut sama sem se veliko ubadala z njimi, ampak zadnje case vedno manj. Pravzaprav stvar eksistence, ker se clovek tako ali tako celo zivljenje isce.. in ce se ze najde, je cez minuto ze drugo bitje in se lahko iskanje zacne znova.
Tebi, Loris, mogoce res manjka samozaupanja v to, karkoli ze pocnes, ker v mlajsih letih nisi mela prave opore. Ampak ce mas, ali bos mela, zdaj nekoga, ki ti bo stal ob strani, lahko to vse nadoknadis, se "rekonstruiras", ponovno izgradis... Starsi so tudi samo ljudje in delajo napake. Ce si te napake zdaj uvidela, poskusaj njihove vplive nate sama odstranit. Saj se da. Samo malo se mors poglobit vase in poiskat izvire.. ce mas nekoga ob sebi, je pa se lazje.

(mater sm pametna )

Full dobro napisano.

Bom pa nekaj dodala. Mene so recimo vso otroštvo ujčkali, razvajali in mi dajali drugačen vtis o okolju. Mama je vedno govorila, da moram biti odkrita, poštena, povedati tako kot je in ne zavijati v celofan. Oče mi je govoril, da je srčnost tista, ki me bo osrečevala in da moram pomagati drugim po vseh najboljših močeh. Niti eden niti drug me ni naučil, da moram sprejeti tudi težke trenutke, ko me ljudje izdajo, četudi si tega nisem zaslužila, da me ljudje lahko prizadenejo, četudi sem jim nudila koliko sem premogla.
In kaj se je zgodilo. Vso srednjo šolo, ko smo odraščali, sem se lovila in iskala pravo pot, velikokrat sem nastradala zaradi pretiranega občutka za pravico (bila sem borka za vse v razredu) in velikokrat sem sama izpadla najslabša, ker sem povedala točno tako kot je bilo.
Da, najstniška leta, ko sem se učila socializacije oz privajanje okolju, ki ne nudi zgolj dobrosrčnih, odkritih ljudi. Velikokrat sem zapadala v tako imenovane blažje depresije, ker nisem prenesla, da je lahko nekdo tako zahrbten, preračunljiv in nizkoten, sama pa sem toliko stvari postavila na kocko. Govorim o svojih navideznih prijateljicah.
Šele na faksu, po tolikih padcih in vzponih, lastnih izkušnjah, prejokanih nočeh in vsem, sem nekako pristala na realnih tleh. Zdaj znam zavijati zadeve v folijo, molčati, četudi bi vpila in postala sem previdna, včasih preveč.
Lahko bi mi bilo lažje, če bi me starša pripravla na svet okoli mene, ampak sedaj sem močnejša, pogumnejša in srčnejša kot bi bila, če mi tega ne bi dala že kot otroku. In na vse tiste, ki manipulirajo, izzigravajo tako ali drugače gledam kot na ljudi brez hrbtenice, mogoče grd izraz, ampak takšni mi ne pridejo več do živega.

Starši nam ponavadi dajo tisto, kar menijo, da je za nas najprimerneje (vsaj večina izmed njih). Velikokrat se pa zgodi, da nekateri starši iz lastnega strahu oz. svojih neizživetih stvari, otroku vlivajo napačen občutek, ampak ne zato, ker bi otroku želeli slabo. In verjetno si je tvoja mami (avtorice teme) želela, da uspeš, da postaneš boljša, močnejša, vendar je kazala na tak način in ti si hrepenela po drugem.
Uf, zdaj sem pa še sama zakomplicirala.

[Freya_]

Full dobro napisano.

Bom pa nekaj dodala. Mene so recimo vso otroštvo ujčkali, razvajali in mi dajali drugačen vtis o okolju. Mama je vedno govorila, da moram biti odkrita, poštena, povedati tako kot je in ne zavijati v celofan. Oče mi je govoril, da je srčnost tista, ki me bo osrečevala in da moram pomagati drugim po vseh najboljših močeh. Niti eden niti drug me ni naučil, da moram sprejeti tudi težke trenutke, ko me ljudje izdajo, četudi si tega nisem zaslužila, da me ljudje lahko prizadenejo, četudi sem jim nudila koliko sem premogla.
In kaj se je zgodilo. Vso srednjo šolo, ko smo odraščali, sem se lovila in iskala pravo pot, velikokrat sem nastradala zaradi pretiranega občutka za pravico (bila sem borka za vse v razredu) in velikokrat sem sama izpadla najslabša, ker sem povedala točno tako kot je bilo.
Da, najstniška leta, ko sem se učila socializacije oz privajanje okolju, ki ne nudi zgolj dobrosrčnih, odkritih ljudi. Velikokrat sem zapadala v tako imenovane blažje depresije, ker nisem prenesla, da je lahko nekdo tako zahrbten, preračunljiv in nizkoten, sama pa sem toliko stvari postavila na kocko. Govorim o svojih navideznih prijateljicah.
Šele na faksu, po tolikih padcih in vzponih, lastnih izkušnjah, prejokanih nočeh in vsem, sem nekako pristala na realnih tleh. Zdaj znam zavijati zadeve v folijo, molčati, četudi bi vpila in postala sem previdna, včasih preveč.
Lahko bi mi bilo lažje, če bi me starša pripravla na svet okoli mene, ampak sedaj sem močnejša, pogumnejša in srčnejša kot bi bila, če mi tega ne bi dala že kot otroku. In na vse tiste, ki manipulirajo, izzigravajo tako ali drugače gledam kot na ljudi brez hrbtenice, mogoče grd izraz, ampak takšni mi ne pridejo več do živega.

Starši nam ponavadi dajo tisto, kar menijo, da je za nas najprimerneje (vsaj večina izmed njih). Velikokrat se pa zgodi, da nekateri starši iz lastnega strahu oz. svojih neizživetih stvari, otroku vlivajo napačen občutek, ampak ne zato, ker bi otroku želeli slabo. In verjetno si je tvoja mami (avtorice teme) želela, da uspeš, da postaneš boljša, močnejša, vendar je kazala na tak način in ti si hrepenela po drugem.
Uf, zdaj sem pa še sama zakomplicirala.

Tisto od izabele in tole od mayche mi je super napisano. (si redko vzamem cas da preberem take dolge sestavke in sedaj mi ni zal da sem si ga ) Super vam je uspelo punce!